Untitled Document
     
ZANIMIVOSTI

Pot spominov iz nov v Rečici pri Laškem
Združenje borcev NOV Rečica se je odločila za opis spominov iz NOV, kako jo je občutilo naselje Rečice in v njej živeči, borbeni in zavedni krajani.

Ta opis smo predvsem namenili mladini in nadalnji generaciji tega kraja, ki naj iz roda v rod osvežuje spomine na krvava in smrtonosna leta NOB, v kateri pa se je naša domovina za vedno rešila okupatorjev.

   
  Povečava  

Mladi, srečni rod! Z veseljem in ponosom sprejmi te spomine, hodi po teh poteh in se pred vsakim, v kamen vklesanim imenom, globoko pokloni! Ta imena so vredna vsega spoštovanja in večnega spomina!

Prični svojo pot pri spominskem obeležju TIM-a na upravnem poslopju, kjer je na plošči vklesano ime mladega partizana Janeza BUTJE iz Izlak pri Zagorju. Padel je pri napadu na Rudnik Laško. Napad je bil izveden iz 2. na 3. julij 1942 istočasno na dveh mestih: na poslopje rudniške uprave in skladišče trgovine ter v Hudi jami kompresor in skladišče razstreliva. Seveda se je bilo treba spoprijeti in se boriti z Werkšutzi, ki so imeli svoji postojanki na obeh napadenih mestih. V upravni stavbi se je nahajal komandir werkšutzev Haube, ki je smrtno zadel partizana Butjo.

Vendar je bila to največja partizanska akcija v letu 1942 na področju občine Laško in za celotno Štajersko, to pa zato, ker so borci zaplenili okoli 30 pušk in velike količine municije in razstreliva ter drugega materiala.

Zato je Občina sprejela odlok o razglasitvi praznika Občine Laško.

Zdaj se vzpni na markirano pot proti Šmohorju, ki bo trajala največ eno uro in pol. Med vojno je bilo tu še 8 kmetij in ena družina, ki je bil kot podnajemnik. Vsi ti ljudje so bili v celoti na strani NOB in so partizanom materinsko stali ob strani, jih ščitili, jih hranili in vsestransko podpirali.

Po osvoboditvi pa je Šmohor skoraj popolnoma osamel, ostal brez pravih prebivalcev brez pravega življenja. Tu je le še lepa planinska koča, v kateri se lahko dobro okrepčaš in privoščiš malo oddiha. Nato kreni do bivše Podkoritnikove domačije in pojdi po travniški poti proti zavetju gozdiča. Ta pot te bo privedla do obeležja bivše partizanske tehnike »NESTL«, ki je bila ustavljena leta 1944. Tu se je pisala partizanska literatura, ki so jo raznašali člani agitacijske propagande, aktivisti in kurirji. Obenem je bil to nabavni sektor tehniškega materiala za štajerske partizanske tehnike. Vodja tehnike je bil prvoborec in nosilec Spomenice 1941 tovariš NESTL ŽGANK, po katerem se je tehnika imenovala.

Napoti se mimo šmohorske cerkve naprej po zložni poti proti gozdiču, kjer se spusti na vzdolžno kolovozno pot. Po kateri boš prišel do obeležja KREMPUŠ.

Tukaj je živela zavedna slovenska družina, ki je že leta 1941 prehranjevala in prenočevala prve revirske partizane. Zgodilo se je, da je sovražnik vrinil med partizane enega svojih podlih agentov Slovenca Jelena, ki je izdal, vse kurirske zveze in aktiviste v Rečici. To je pripeljalo do težkih izgub naših ljudi. Zaradi tega sta 2. septembra 1942 padla v sovražno zasedo in bila smrtno zadeta partizana Ernest Draksler – Marko in Mirko Košenina – Tomo. Nadalje je bil na begu smrtno zadet tovariš Krempuš, v zapor je bila odvedena njegova žena Angela Krempuš, kjer so jo silno mučili a ni izdala nikogar. Po nekaj tednih mučenja so jo kot talko ustrelili. Otroci so se porazgubili po nemških taboriščih.

To je bila ena hudih tragedij v našem kraju od nečloveških krvolokov, željnih naše krvi in naših življenj. Poslopja domačije so požgali, kajti zelo radi so tudi požigali domove, kakor da netijo kresove. Preden greš naprej, se ozri po opuščeni domačiji, kjer sta bila nekoč doma smeh in družinska sreča, ki je sedaj že davno ni več. O, srečni mladi rod! Naj te spremlja žar visoke narodnostne zavesti, da se kaj takega ne bo moglo nikoli več ponoviti.

Napoti se proti Gozdniku k TREM SMREKAM in pokloni se pred spominskim obeležjem, ki nosi ime mladega partizana, kurirja in VDV-jevca Franca Koširja. Pri izvrševanju zadanih nalog, na pragu obetajoče pomladi in svobode, je iz sovražne zasede bil 19. marca 1945 smrtno zadet.

Izvij se spominu TRI SMREKE in pojdi na nadaljnjo pot na igriše. Ko prideš do spominskega obeležja, stopi mirno in počasi, spoštljivo čitaj imena, kajti to so imena tovarišev, ki so izginili v plamenih gostoljubne partizanske hiše. Na pragu diha pomladi, ko je ledeno mrzel in izdajalski sneg jemal že slovo, ko so se končno spet približevali željni topli dnevi pod milim nebom, je 7. marca 1943 umrlo tragične, a junaške smrti 7 zavednih Slovencev: trije partizani, trije domači in sosedov fant, ki je usodnega večera poslednjič prišel na javko. Iz goreče in od sovražnika obkoljene hiše, se je z zvijačo in pogumom rešil le en partizan.

Mogočni kresovi Igrišnikove domačije in smrtonosni streli, ki so tega večera trgali tišino med Mrzlico in Gozdnikom, v naših spominih še niso dogoreli, kakor niso onemeli streli, ki so dejansko oglušeli že tistega večera med 23. in 1. uro ponoči.

Igriše naj ostane v spominu kot neusahljiva bakla smrti in vstajenja!

Preden odideš na svojo nadaljno pot spominov, se ponosno ozri na kalske hribe in Mrzlico, ki so vsa leta narodnoosvobodilne vojne v svojih nedrjih zvesto čuvala hrabre partizane, borce narodnoosvobodilne vojne in jim nudila svoje zavetje. Ta prelepi, svobodni svet je tvoj! Ljubi ga z žarom visoke narodnostne zavesti tudi zato, ker je bila tudi zanje prelita kri naših borcev.

Zavij na stezico, ki te bo pripeljala do TV stanice 24. Osnovana je bila leta 1943 med Gozdnikom in Zagrebenom v bližini domačije Jakopinc. Leta 1944 je bila preosnovana na teren Rečica nad domačijo Kodre, kjer je delovala do osvoboditve. Štela je 17 oboroženih mož, katerih naloga je bila: vzdrževati stalne zveze z ostalimi TV S in brigadami. Vršili so vsakodnevno prenašanje pošte čez Savinjo pri Rimskih Toplicah za Kozjansko in v Petrovčah čez Savinjo na Koroško.

Brez kurirskih stanic ali TV S, bi brigade in druge operativne cone ne imele nobenih pravih zvez in bi bila naša partizanska vojska dosti manj učinkovita in utrpela bi še več padlih in ranjenih borcev.

Zdaj se ustavi pred spomenikom na Kodretovi domačiji, ki je bil postavljen v trajen spomin padlim partizanom na tem terenu, a niso bili domačini oziroma krajani Rečice. S poklonom jim izkaži čast in pojdi po vzdolžni poti do pod Sršena.

Ob desnem robu ceste boš zagledal spominsko obeležje, kjer je 24. aprila 1945 padla smrtno zadeta mlada partizanka JANJA Poprasek Mira iz Šoštanja. V partizane je šla že leta 1941 in junašško prebredla štiri ledeno mrzle zime, jih preživela v naročju smrekovih vej, položenih na beli sneg, preživela grozote sovražnih hajk in drugih nepopisno težkih trdih in borbenih partizanskih let pod milim nebom. Ko je pomlad že razkošno razprostrla svoja mehka, topla in cvetoča krila in je na obzorju že rdela rdeča zvezda svobode in rešitve, je padla pod streli izdajalcev slovenskega naroda, od belogardistične drhali, ki so jo presenetili pri Sršenu.

Zato vemo, da je bila v takem trenutku smrt mlade partizanke toliko bolj strašna in težka.

Poslovi se od sončne strani tega kraja in spusti se proti dolini čez potok preko Podkoritnikove domačije (vulgo Sreček) in počez do Podomevškovega kozolca. Tu se preko potoka vzpneš na precej strmo pobočje na travniško pot in pred teboj je že bivše Marinkovo.

To posestvo je imela v najemu zavedno slovenska družina Gračner, ki je že leta 1941 prezimovala in prehranjevala revirske partizane. Oče Gračner je bil po izdajstvu aretiran, mučen in poslan v koncentracijsko taborišče, kjer je nekaj pred osvoboditvijo umrl. Ko so tudi hčerki Mariji postala tla prevroča, je odšla v partizane.

V veliki nemški ofenzivi na Rečico v novembru 1944 je okupator požgal 48 hiš in gospodarskih poslopij in med temi je bilo tudi tole bivše Marinkovo. Gospodarska komisija OF si je na tem posestvu naredila bunker za bivanje terenskih aktivistov z vhodom skozi jasli hleva. Nemci so bili obveščeni, da v hlevu bivajo partizani, zato so se ob požigu hleva postavili z mitraljezi pred vhod in čakali, kdaj bodo partizani prišli iz gorečega poslopja. Takrat so bili v bunkerju: Jože Čokl, Napret, Julij Gorenc - Ciril, Jazbinšek, Ciril Potekal, Olgica Bizjak in Hedvika Selan. Ob preboju iz gorečega hleva so bili mrtvi: Čokl, Potekal in Bizjakova.Gorenc se je srečno prebil, Jazbinšek in Selanova sta bila hudo ranjena, Napreta pa so zajeli živega. Zadnje tri so okupatorji odpeljali v laške zapore in bolnišnico.

Po dolgi, razmeroma kar naporni poti, ki si jo opravil, pojdi v dolino in po cesti, ki se vije ob potoku Rečica ter svoj časten pohod zaključi pred centralnim spomenikom padlih borcev tega kraja.

Na spomeniku je vklesanih kar 49 žrtev tega kraja. To so bili mladi, nekoč srčni ljudje, fantje, dekleta, očetje in matere, ki so se po vdoru okupatorja z vsemi silami zoperstavili nasilstvu okupatorja, zastavili so vse svoje zmogljivosti za osvoboditev svoje domovine. Zastavili so svoja življenja in napojili našo zemljo s svojo krvjo. Taka zemlja je sveta! Treba jo je čuvati kot svoje oči! Tak svet naš svet je nedotakljiv in mora ostati nedotakljiv!

Mladi rod in vse bodoča pokolenja naj spremlja predanost svoji domovini in žar visoke narodnostne zavesti in ljubezni, kakor so jo v svojih rscih nosili v težkih časih NOB naši še živi in mrtvi tovariši.

Ob slovesu ti želimo mirno in srečno življenje!

ZDRUŽENJE BORCEV NOV REČICA

   
     
Untitled Document
 

Krajevna skupnost Rečica ~ Huda jama 1, 3270 Laško

T: 03 734 19 93, 03 734 19 94 ~ E: krajevnaskupnostrecica@siol.net ~ S: www.recica.si

DŠ: 70477035 ~ TRR: 01257-6450815350